Zgodba, ki še danes buri duhove: kdo je bil rojanski razparač?

Lacovič se je zgodaj zjutraj odpravil na pomol sv. Karla in opazoval morje, vse v upanju, da bo ujel kakšno sipo, saj jih je bilo v tistem letnem času na tem mestu veliko. Ko jih je opazil v morju, si je hitro izposodil harpuno in jih skušal ujeti. A sipe so se v tem času že razbežale, na mestu, kjer so bile, pa je opazil veliko belo culo. Sprva je Lacovič pomislil, da je to najbrž kakšen predmet, ki so ga izgubili ribiči, ki so zjutraj s parniki prihajali v mesto iz bližnjih krajev.

Ko mu je uspelo culo povleči iz vode, pa je opazil, da je ta vsa krvava. In v njo zavita je bila človeška glava, je leta 1908 poročal časopis Il Piccolo.

Preiskovalni sodnik je bil takoj na kraju in poklical sodnega izvedenca dr. Xydiasa, opravljeni so bili prvi ogledi. Ugotovljeno je bilo, da gre za mlado žensko.

Glede na svežino tkiva so presodili, da je bila stara med 28 in 32 let. Poteze so bile pravilne: majhen, rahlo sploščen nos; majhna usta, črno-rjavi kratki lasje, rahel puh nad zgornjo ustnico in na bradi, ušesne mečice prebodene, a brez uhanov, zobovje zdravo v sprednjem delu, šest zadnjih zob je manjkalo. Oči, rjave barve, so bile rahlo priprte.

Glava je bila odrezana na višini drugega vratnega vretenca. Ker so bili robovi zelo čisti, je bilo mogoče sklepati, da je bilo uporabljeno orodje zelo ostro. Glede na nekaj mrliških madežev je smrt segala največ 36 ur nazaj. Obglavljenje je bilo torej izvedeno na že mrtvem telesu.

Novica o grozljivi najdbi je povzročila veliko zanimanja v Trstu, še najbolj pa je vse pestilo vprašanje, komu glava pripada in kdo jo je odvrgel v morje. Mestne uradnike je raziskovanje pripeljalo najprej do prostitutk, kajti te so poznale veliko različnih ljudi. Toda to povpraševanje ni obrodilo sadov.

V mrtvašnici so poskušali identificirati truplo, a se je že začelo razkrajati, tako da ni bilo uspeha. Preiskovalni sodnik je medtem odredil pristaniški kapitaniji, naj preišče obalo, da bi morda našli še kak drug del telesa.

Za preiskavo sta bila zadolžena potapljača Sanzin in Ciak, ki sta 28. julija 1908 od 9. ure zjutraj do okoli 6. ure zvečer izmenično opravljala dolgo, natančno preiskavo morskega dna vzdolž celotnega pomola San Carlo ter obal Mandracchia in Sanità ter pomola Sanità, a brez uspeha. Tudi ta dolgotrajna operacija ni dala nobenega rezultata.

Pri največjih zločinih, kljub temu da so bili pogosto premeteno pripravljeni in previdno izvedeni, se je velikokrat zgodilo, da je prav malomarnost morilca oblasti pripeljala na sled. In tako je bilo tudi tokrat, so zapisali v časopisu.

Glava je bila namreč zavita v belo culo, a zraven glave je bil list papirja, na katerem je bilo napisano nekaj, kar je pritegnilo pozornost oblasti. Kot so takrat predvidevali, je morilec najbrž papir položil okoli žrtvine glave, da bi zadržal kri.

Ena različica zgodbe pravi, da je bil na listu podpis. Ni ga bilo sicer mogoče razvozlati v celoti, zapisan je bil v gotici, vendar so razbrali en del imena, ki se je glasilo Fodran ali Fodransberg. Sled je oblasti popeljala do Rojana, v hišo številka 272. Tam je stanoval Julij Fodransperg, pripadnik kranjske plemiške družine.

Druga različica, ki jo opisuje Bojana Jović v znanstvenem članku "Razparač iz Rojana", primer Julija Födransperga iz leta 1908 v luči časopisja, pa pravi, da je morilec glavno sled pustil v omotu, ki je ovijal glavo. Blago, papir, vrvico in žico so podrobno preučili in odkrili monogram in začetnice dunajskega podjetja, ki je v Trst poslalo seznam mestnih naročnikov. Ta sled je nato vodila preiskovalce v Rojan.

Kot opisuje Jovićeva v znanstvenem članku, je hišna preiskava dala več dokazov, ki so kot morilca razkrili Fodransperga. Najpomembnejši dokaz je bil kovček, v katerem so našli razkosano človeško truplo. Poleg tega so odkrili še dolg nož, posebna kirurška rezila, zabrisane sledove krvi, opij in kloroform, pa tudi več zapiskov o "torturi".

Fodransperg se je sicer najprej branil, trdil, da je žensko umoril nekdo drug, a to se je preiskovalcem zdelo malo verjetno, piše Jovićeva, tudi zato, ker tega drugega človeka nihče ni poznal. Kasneje se je izvedelo še, da je dan po umoru v mestu prodajal nakit pokojnice, v njegovi hiši pa so našli denar, ogrlico, uro in prstane. Preostale okončine žrtve pa je skril v kovček v klet.

Žrtev je bila Lucienne Fabry, rojena v Milanu, ki se je preselila v Tunizijo in v upanju na zaslužek prišla delat v Trst. V Tuniziji je za seboj pustila sina Marcela, v Trstu pa je najprej nastopala v Café chantant Excelsior ter pozneje v Gambrinusu, navaja znanstveni članek.

Kljub temu, da ni bila prav zelo znana, pa je njen odmevni umor privabil številne ljudi na pogreb, prišlo naj bi jih kar 10.000. Organizirana je bila tudi dobrodelna predstava, izkupiček pa je bil namenjen njenemu sinu.

Fodransperg pa naj ne bi bil edini krivec pri umoru. Na zaslišanje so odpeljali še Katarino Celič, ki je bila z njim v intimnem razmerju in ga tudi denarno podpirala. Očitali so ji, da je skupaj s Fodranspergom ubila žensko, da bi se dokopala do dragocenih predmetov.

Po kratkem priporu so jo sicer izpustili, ker proti njej ni bilo dovolj dokazov.

Fabryjeva naj bi slišala prepir med Celičevo in Fodranspergom, v katerem mu je Celičeva očitala, da živi z drugo žensko v njenem stanovanju. Česar Celičeva ni vedela, je, da je Fodransperg Fabryjevo že zaprosil, kmalu pa naj bi skupaj odšla v Tunizijo po njenega sina, piše Jovićeva v znanstvenem članku. 

Ko je Fabryjeva slišala za prepir, je pristopila do svojega bodočega moža in zahtevala denar, šlo naj bi za 250 frankov. Ker jih ta ni imel, je začela odpirati omare v stanovanju in metati stvari po tleh. Fodransperg, kot je kasneje povedal na sodišču, se je želel braniti, zato je izvlekel nož. Na sodišču je kasneje trdil, da se ni med samim dejanjem umora niti zavedal, kaj počne.

Po umoru naj bi dan preživel povsem normalno, na kavi, druženju in večerji. Šele zvečer, ko se je vrnil domov, naj bi se odločil truplo razkosati.

Do sodnega procesa je bil Fodransperg zaprt v jezuitskem zaporu v Trstu. 31. marca 1909 je bil obsojen za umor pevke Fabryjeve. Na sodišču so razkrili njegovo črno preteklost, saj je bil kot deček večkrat obsojen in za zapahi zaradi kraje. "Toženec Julij Fodransperg, človek, ki ima za seboj jako črno preteklost in ki je bil že večkrat kaznovan za zločine, izvirajoče iz lakomnosti po dobičku, se je že kot deček podal na pot zločina," so zapisali v časopisu Edinost iz leta 1909.

Za njegov zločin je bila predvidena kazen vislice, a je imel možnost cesarja prositi za pomilostitev. Ta ga je pomilostil, vendar mu je smrtno obsodbo spremenil v dosmrtno prestajanje zaporne kazni. Poslali so ga v koprsko kaznilnico, ki je stala na današnjem Muzejskem trgu v Kopru.

Tam je ostal do svoje smrti, kjer se je sicer izkazal kot vzoren zapornik. Zbolel je za tuberkulozo in zaradi nje tudi umrl leta 1913.